O župniji Breznica

Na območju brezniške župnije so ljudje živeli že v starejši železni dobi (750‒450 pr. Kr.) v sklopu gorenjskega kroga halštatske kulture. Na koncu antike je bilo območje zgornje Gorenjske zelo redko naseljeno. V vaseh pod Stolom so živeli kristjani že v poznem starem veku. Nanje kaže višinska naselbina Ajdna nad Potoki (n. m.: 1064 m) s pripadajočo cerkvijo. Tja so se staroselci krščanske vere umaknili pred napadi njihovih poganskih sodobnikov. Poleg Ajdne je na tukajšnjem področju dokazana staroselska naselbina stala zgolj še na blejski grajski vzpetini.[1]

Ko je leta 811 cesar Karel Veliki določil reko Dravo za mejo med cerkvenima središčema Salzburgom in Oglejem, so naši kraji padli pod vpliv slednjega. Na Rodinah je bila najprej karolinška misijonska postaja, kasneje pa pražupnija, iz katere je prihajal krščanski nauk in po katerem so vero v Jezusa Kristusa sprejeli tudi naši predniki. V 10. stol. so Madžari/Ogri uničili karolinško cerkveno organizacijo, po letu 955, ko jih je na Leškem polju pri Augsburgu premagal kralj Oton I., pa so na tem delu današnje Slovenije zaživele pražupnije na Rodinah, v Kranju, Mengšu in Šempetru (Ljubljana). Zagotovo je bil pražupnijski sedež na Rodinah že v 2. polovici 10. stol. Iz listine, ki dokazuje obstoj cerkve v Lescah že prej, kot se je domnevalo, izvemo tudi ime prvega znanega župnika na Rodinah: »Po teku mnogih časov od častitljivih oseb namreč Dietmarja škofa iz Trsta, ki je imel tedaj arhidiakonat in opomnjen po Herwigu župnik, ki je vladal župnijo sv. Klemena, naj prej omenjeno kapelo uničim in drugo tam iz kamenja napravim, kar sem tudi z pobožnim duhom izpolnil.«[2] Omenjeni je bil župnik na Rodinah že pred letom 1115. Druga pisna omemba pražupnije Rodine pa je iz leta 1163, ko je Župnijo Šentrupert (Dolenjska) obiskal oglejski patriarh Ulrik II., ki je takrat potrdil izločitev kapele sv. Marjete na Trati pri Velesovem iz cerkljanske župnije in povzdignitev v samostojno župnijo. Med pričami navedenimi na dokumentu je bil tudi župnik Engelpret od sv. Klemena (»Engelpreto S. Clementis«[3]). Ker se na območju zgornje Gorenjske ne omenja nobena druga župnija, moremo domnevati, da je bila rodinska prafara najstarejša. Ljudsko izročilo pravi, da je cerkev na Rodinah posvečena sv. Klemenu, ker sta leta 867 tod potovala sv. Ciril in Metod ter s seboj nosila posmrtne ostanke omenjenega svetnika.[4]

Rodine so bile na podeželju in nezavarovane, Radovljica pa je pod okriljem Ortenburžanov cvetela in postala utrjen pomemben trg, zato se je sedež župnije v 2. polovici 13. stol. preselil tja, zagotovo pa je bil prenos končan do leta 1296. Od leta 1461 do 1891 je bil ljubljanski stolni prošt vsakokratni radovljiški župnik, a dejansko je župnijo upravljal od njega postavljeni vikar. Večkrat je prihajalo do sporov med vikarjem, ki je župnijo upravljal, in ljubljanskim stolnim proštom, ki je bil uradno župnik župnije Radovljica. Na god sv. Ane, 26. julija 1601, je ljubljanski škof Tomaž Hren posvetil sedanjo cerkev na Rodinah. Takrat je birmal okrog 5000 vernikov. Verjetno je bil leta 1613 uveden rodinski vikariat; eden od radovljiških kaplanov je prihajal na Rodine maševat ob nedeljah in praznikih ter učit verouk. Z jožefinskimi reformami v 80. letih 18. stol. so se velike župnije razdelile na več majhnih. Tako je nastala tudi Župnija Rodine, ki je polno samostojnost dosegla 21. aprila 1790, ko je bil Franc Salezij Christian (rodinski vikar, nato župnik: 1783‒1830) uradno imenovan za župnika, na Rodinah pa je bival že od leta 1783. V času njegovega delovanja v naši župniji so se rodili trije pomembni možje: Matija Čop (1797‒1835), France Prešeren (1800‒1849) in Janez Zlatousti Pogačar (1811‒1884; ljubljanski knezoškof: 1875‒1884). Prav župnik Christian je bil verjetno tisti, ki je v njih prepoznal potencial. Ko sta se leta 1787 od rodinske župnije odcepili vasi Hraše in Hlebce (trenutno Župnija Lesce), je župnijska cerkev ostala na vzhodu župnije, daleč stran od večine župljanov. Najprej je bil župnik Christian v zadregi, ali naj cerkev poveča, ali zgradi novo. Odločil se je za drugo možnost. Tega pa niso mogli pozabiti/oprostiti/odpustiti prebivalci Rodin, Smokuča in Studenčic še dolgo časa. Zaradi tega se jih je prijel vzdevek »puntarji«. Zgolj za ilustracijo, kako silovito je bilo njihovo odporništvo, navajam odstavek iz knjige Zgodovina brezniške župnije: »Ko je bila na Rodinah leta 1821 zadnjič procesija Presv. Rešnjega Telesa, so »puntarji« prekopali cesto. Z možnarji pa so tako silovito streljali, da je pogorelo pet hiš, kritih s slamo.«[5] Zaradi oteženega vzdrževanja ob graditvi nove cerkve, so dve podrli. To sta bili podružnična cerkev sv. Nikolaja na Breznici (danes tam stoji zgradba z naslovom Breznica 21b) in podružnična cerkev sv. Lovrenca nad Zabreznico (med 1991‒1993 znova zgrajena), njuna oltarja pa so prenesli v novo župnijsko cerkev. Z Rodin so bili veliki zvon, ura in krstni kamen preneseni na Breznico. Slovesna posvetitev župnijske cerkve Žalostne Matere Božje na Breznici je potekala 28. avgusta 1821. Posvetil jo je ljubljanski škof Avguštin Gruber (škof: 1816‒1823), Dunajčan, ki pa je tedaj prvič dokumentirano pridigal v slovenskem jeziku.[6]

Župnija Breznica danes obsega 11 vasi: Breg, Moste, Žirovnica, Selo pri Žirovnici, Zabreznica, Breznica, Vrba, Studenčice, Doslovče, Smokuč, Rodine. Vse vasi spadajo tudi v Občino Žirovnica, razen Studenčic, ki so del Občine Radovljica. Župnija Breznica ima tudi 8 cerkva: žup. c. Žalostne Matere Božje (Breznica), p. c. sv. Klemena (Rodine), p. c. sv. Marka (Vrba), p. c. sv. Florijana (nekdaj patrocinij sv. Ruperta; Studenčice), p. c. sv. Lovrenca (Zabreznica), p. c. sv. Kancijana (Selo pri Žirovnici), p. c. sv. Martina (cerkev pripada vasi Žirovnica, vendar danes leži v vasi Moste) in p. c. sv. Radegunde (Breg). Brezniška župnija je do druge svetovne vojne vseskozi imela poleg župnikov tudi kaplane, po vojni pa se je z izjemo enega duhovnega pomočnika to spremenilo. Da ne naštevam vseh župnikov in župnijskih upraviteljev, naj omenim le te za zadnjih 50 let. Župnijo Breznica so v zadnjih 50 letih vodili p. Konštantin Urankar (1970‒1971, u. 1978), dr. Janez Ambrožič (1971‒1974, trenutno duhovni pomočnik v Župniji Stara Loka), Jože Klun (1974‒2003, trenutno župnik v Župniji Kokrica), Ciril Berglez (2003‒2011, u. 2017), Marjan Lampret (2011‒2021, trenutno župnik v Župniji Trata-Gorenja vas), Marko Senica (2021–2022) in Gašper Mauko (2022– ). V času župnikovanja Cirila Bergleza in Marjana Lampreta je bil duhovni pomočnik Anton Zajc (2005‒2016, u. 2016). Iz Župnije Breznica (še prej Rodine) je izšlo 79 duhovnikov in redovnikov. Med njimi so v zadnjih 50 letih svoj duhovni poklic spoznali in se odločili nanj odgovoriti Miro Bergelj (Žirovnica, r. 1980, mašniško posvečenje 2005, trenutno župnik v Župniji Radeče in dekan Dekanije Zagorje), br. Jurij Slamnik OFMCap (Žirovnica, r. 1983, mašniško posvečenje 2021, trenutno duhovni pomočnik v Župniji Ljubljana – Štepanja vas) in dr. Matjaž Ambrožič (Breznica, r. 1967, mašniško posvečenje 1993, trenutno župnik v Župniji Begunje na Gorenjskem). Poleg tega je iz naše župnije izšlo tudi 17 redovnic. V zadnjih 50 letih je naša župnija dala dve redovnici: to sta s. Marisstella Legat (Rodine, r. 1951, Družba hčera krščanske ljubezni-usmiljenke) in s. Urša Šebat (Smokuč, r. 1978, Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja). V Župniji Breznica deluje tudi redovna skupnost sester usmiljenk. Trenutno na Breznici bivajo s. Jožica Šelih (2017‒), s. Jelka Rupnik (2020‒) in s. Ernesta Medja (2001‒). Na koncu naj navedem še nekaj pomembnih Slovencev, ki so se rodili v naši župniji: poleg že omenjenih Prešerna, knezoškofa Pogačarja in Čopa so bili to čebelar Anton Janša (1734‒1773), duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar (1871‒1962), duhovnik in pisatelj Janez Jalen (1891‒1966), ljubljanski nadškof Anton Vovk (1900‒1963, (nad)škof: 1959‒1963), in številni drugi.

dr. Matjaž Ambrožič


[1] Matjaž Ambrožič, Zgodovina brezniške župnije, (Ljubljana: Salve, 2021), 19, 25.

[2] Ambrožič, Zgodovina, 45.

[3] Ambrožič, Zgodovina, 47.

[4] Ambrožič, Zgodovina, 43, 45‒47.

[5] Ambrožič, Zgodovina, 86.

[6] Ambrožič, Zgodovina, 50, 59, 73, 75, 78, 83, 85‒86, 92.