Vrba

HIŠA ROJSTNA, DVAKRAT SVETA MENI

»Rodil sem se pri Ribiču v Vrbi v letu, ko je slovenski narod slavil stoletnico Prešernovega rojstva. In danes sem zadnji izmed živečih moških, ki ima številko 1 v Vrbi za svoj rojstni dom.« Tako je govoril Anton Vovk, ki se je res rodil sto let po Francetu Prešernu, 19. maja 1900, v družini Jožefa in Marije Vovk. Bil je deveti otrok, Prešernov pranečak, ki so mu dali ime Anton. V številni družini je prejel prve zglede. Od matere, kakor pišejo biografi, dobroto srca, od očeta pa močno voljo. Slednjega je izgubil že zelo zgodaj, mati pa mu je umrla, ko je bil star 17 let. Skrb zanj je prevzel birmanski boter prof. Anton Zupan. Vovka je pot kaj kmalu vodila v širni svet, a domača hiša mu je vedno ostala svetinja. Sam pravi, da je pozorno opazoval tudi vse obiskovalce, ki so prihajali gledat Prešernov dom: »/…/ Kot dijak sem že z večjim spoštovanjem znal sprejeti razne slovenske velikane. Neizbrisno mi ostane v spominu obisk Ivana Cankarja, ki je hitro prišel, sedel za mizo, pogledal okoli sebe, napisal poleg svojega podpisa v spominsko knjigo besedi ''Pozdravljen, France!'' in odšel.«

Tudi še kot študent se je Anton rad vračal domov, pa čeprav ni poznal počitnic: »Moja mladost ni poznala in uživala sedanjega načina življenja. Nisem smel niti misliti na kolo, ne na izlete, moje opravilo je bilo v počitnicah trdo kmečko delo.« A, kakor so se še leta 1984 spominjali sosedi, je Anton rad delal: »Bil je fant, da takšnega ni bilo. Bil je dober pevec in je rad prepeval vsako jutro, ko je šel na delo na polju, posebno zgodaj zjutraj, ko je šel kosit. Delal je rad.« Res pa je, da ga je k temu spodbujal tudi brat in gospodar hiše. Anton mu tega ni zameril in se je vselej rad vračal pod rodni krov, tudi še kot bogoslovec, kaplan in župnik. Svoj ponos do rodne hiše in svojo ljubezen do domačije je izrazil v pesmi z naslovom Rojstni hiši, kjer v prvih vrsticah zapoje: »Hiša rojstna, dvakrat sveta meni, raj preljubi, vedno zaželjeni!«

Rojstni hiši

Hiša rojstna, dvakrat sveta meni,
raj preljubi, vedno zaželjeni!
Tu tekla zibelka je možu Slave,
ki dvigal male je in nepoznane;
tu pela pesmi mati meni je ljubko,
bitje, ki ljubilo me je presladko.

Hiša rojstna, dvakrat sveta meni!
Odšel od tebe je prvak – poet,
odšel prezgodaj jaz
v goljufivi daljni svet.
Njemu v slovo si dala pesmi snov,
mene naj spremlja duh njegov –
in tvoj blagoslov.

SLIKA: Člani Glasbene matice na izletu pred Prešernovo rojstno hišo leta 1905. Desno ob mlaju je petletni Anton Vovk, levo pa njegova mati Marija. To je njena edina znana fotografija. (Vir: NŠAL 107, P, Vovk)

dr. Miha Šimac, Jure Sovinc