V GOSPODA ZAUPAM
V župnijsko cerkev Žalostne Matere Božje na Breznici so novorojenega Antona Vovka prinesli še istega dne, kot se je rodil, 19. maja 1900. Krstil ga je takratni župnik Tomaž Potočnik (1855–1910). Za botra sta bila kajžar Janez Ažman in Neža Mežnarec. V farni cerkvi je poleg svetega krsta prejel tudi prvo sveto obhajilo in potrditev Svetega Duha. Dušni pastirji, ki so službovali na Breznici, so skupaj z zgledom domačih najbrž vplivali tudi na to, da sta se v Vovkovem srcu vžgala ljubezen in zaupanje do Boga ter želja postati Njegov služabnik. Leta 1919 je ob koncu gimnazijskih študij svoje razmišljanje o poklicu takole zapisal:
»Kam nameravaš svoj hitri korak,
mladenič, ko radost ti sije z oči?«
Tako te dni povprašuje me vsak,
srce mi veleva --- naj jezik molči!
Svêta ne iščem, preljubi pri Vas,
vplivale name ne bodo Vaše besede,
ker višji v srcu mi lastnem je glas,
ki reši me vedno vsake zadrege:
»Idi, kamôr Te kliče Bog, domovina
in sreča tuzemska povsod Ti bo mila!«
Odločil se je torej za duhovniški stan, vstopil v ljubljansko bogoslovje in 8. julija 1923 je v tej cerkvi daroval svojo novo mašo. Skrb za domačo župnijo je ohranjal vse življenje, o čemer med drugim priča tudi krstilnica v župnijski cerkvi, ki je bila izdelana po idejni zasnovi arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957) in z darovi škofa Antona Vovka.
SLIKA: Biserna maša Ivana Svetine na Breznici 22. julija 1934. Od leve proti deseni Janez Jalen, Fran Saleški Finžgar, Ivan Svetina, Valentin Kajdiž, Anton Vovk. (Vir: NŠAL 107, P, Svetina Ivan)
dr. Miha Šimac, Jure Sovinc