Vaša vprašanja lahko posredujete na naslov zupnija.breznica@rkc.si. Kdo sme sprejeti službo krstnega ali birmanskega botra? (Zakonik Cerkvenega prava, kan. 874) Krstni ali birmanski boter je lahko tisti, ki ga izbere krščenec oziroma birmanec sam, lahko pa ga izberejo njegovi starši ali njihovi namestniki. Prav je, da je krščencu ali birmancu blizu, torej naj bo, če je le mogoče, iz iste župnije. Boter mora biti sposoben sprejeti botrstvo in biti pripravljen (voljan) opravljati to službo. Tisti, ki v bistvenih stvareh ne spolnjuje pogojev in nima namena storiti ničesar, da bi jih spolnjeval, ne more biti boter. Kdor bo boter, mora dopolniti šestnajst let, razen če krajevni škof določi drugo starost. Za botra se zahteva, da je katoličan, da je prejel birmo in bil pri obhajilu. Kdor torej ni prejel zakramentov uvajanja v krščanstvo, ne more sprejeti botrstva. Boter mora živeti primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel, kar pomeni, da ne morejo biti botri tisti, ki živijo v zunajzakonski skupnosti in nimajo namena zakona urediti, ne tisti, ki živijo samo v civilnem zakonu. Cerkveno pravo predvideva, da botru ni bila zakonito naložena ali razglašena nobena cerkvena kazen. Boter ne more biti nekdo, ki je krščencu ali birmancu oče ali mati. Nekaj časa je bila pri nas praksa, da so bili birmancem botri starši, vendar novi ZCP to prakso odpravlja in jo naravnost odsvetuje. Krščeni, ki je član nekatoliške Cerkvene skupnosti, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta, ne pa tudi boter. Ta prepoved ne velja za nekatoličane, ki pripadajo vzhodnim pravoslavnim Cerkvam – ti so lahko pri krstu pridruženi katoliškemu botru ne le kot priče, ampak kot pravi botri. Ali naša župnija plačuje davke državi? Seveda. Župnija plača davek pri vsakem plačanem računu, pri vsaki obnovi (žal je tudi za vzdrževanje sakralnih objektov, ki so narodna kulturna dediščina, najvišji davek, in sicer 22%) ter od vseh pridobitnih prihodkov (npr. najemnine) ob koncu obračunskega obdobja (DDPO, 19%). Od darov (pušica in drugi prostovoljni prispevki) se davka ne plačuje (kakor se ga ne plača pri donacijah na splošno), se jih pa vodi kot prihodek župnije. Računovodstvo naše župnije vodi računovodsko podjetje, ki opravlja to storitev večini župnijam naše škofije. Od kod prihodki naše župnije? Kakor druge župnije tudi župnija Breznica živi predvsem od darov vernikov, ki jih prejme večinoma ob pobiranju pušice pri bogoslužju. Povprečna pušica se je ob krizi koronavirusa in zmanjšanju števila nedeljnikov seveda zmanjšala, še vedno pa smo lahko hvaležni za vse, ki čutite povezanost s krajevno Cerkvijo in jo podpirate. Darove pobiramo pri nedeljskih in prazničnih bogoslužjih, pa tudi ob pogrebnih ali poročnih mašah. Nekaj procentov letnih prihodkov predstavljajo tudi najemnine za zemljišča v lasti župnije. Vsako leto nam za projekte ohranjanja kulturne dediščine v skladu z zakonodajo nameni tudi Občina Žirovnica. Ali so darovi, pobrani pri bogoslužju, namenjeni duhovniku? Ne. Vse poslovanje duhovnika kot fizične osebe je strogo ločeno od župnije, ki je pravna oseba. Tako duhovnik kot župnija imata vsak svoj bančni račun. Vsi darovi, pobrani v cerkvi, so namenjeni vzdrževanju župnije in položeni na njen poslovni bančni račun. Izjeme so nabirke, ki imajo v naprej oznanjen določen namen (npr. za semenišče, za Zavod sv. Stanislava, za misijone, projekt MIVA, za socialno zavarovanje duhovnikov), nabirka za domačega župnika (enkrat letno), darovi ob blagoslovu jedil na veliko soboto in nabirke ob kakšni posebni priložnosti. Ali duhovniki prejemajo plačo? Ne, duhovnik nima zagotovljenega mesečnega dohodka ne od države ne od škofije in ne od katerekoli druge ustanove. Preprosto živi od darov vernikov (mašni darovi, darovi pri krstih, porokah, pogrebih). Po kanonskem pravu Katoliške Cerkve je duhovnik upravičen do enega mašnega daru dnevno, ki v Sloveniji (ena redkih držav, kjer duhovniki ne prejemajo plače) predstavlja osnovni vir prihodka, zato je tudi dar za mašo pri nas med najvišjimi (priporočeni mašni dar je trenutno 23€, vendar pa bi ob stiski naročnika maše duhovnik gotovo maševal tudi zastonj). Duhovnik kot vsak državljan Slovenije plačuje prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Kot verski delavec je upravičen do delnega plačila prispevkov, vendar večino pokrije »delodajalec« - Nadškofija Ljubljana. Enkrat letno je na ravni nadškofije nabirka namenjena socialnemu zavarovanju duhovnikov. Duhovniki plačujejo tudi dohodnino, razdeljeni so po treh stopnjah, glede na velikost župnije. Ali je zvonjenje hrup? S sprejetjem Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ki je bila izdana v letu 2005 je Vlada RS skupaj z Uredbo o ocenjevanju in  urejanju hrupa v okolju (izdana v letu 2004) prenesla v slovenski pravni  red zakonodajo EU na področju varstva okolja pred hrupom v skladu z  Direktivo Evropskega Parlamenta in Sveta 2002/49/ES o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju. V skladu z Direktivo 2002/49/ES je hrup opredeljen kot »hrup v okolju, ki je nezaželen ali škodljiv zunanji zvok, ki ga povzročajo človekove aktivnosti, vključno s hrupom, ki ga oddajajo prevozna sredstva v cestnem, železniškem in zračnem prometu ter naprave na območjih z industrijsko dejavnostjo, kot so na primer naprave, za katere je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo emisije naprav, in ki lahko povzročajo onesnaženje večjega obsega«. Torej v skladu z EU zakonodajo cerkveni zvonovi ne povzročajo hrupa v okolju. Zvok, ki nastaja zaradi zvonjenja cerkvenih zvonov je torej tak zvok, kot nastaja pri uporabi drugih glasbil, po frekvenčni sestavi pa je skladen s toni glasbene lestvice, kar pa za ljudi ni nezaželeno ali moteče, tako kot tudi zvoki glasbil običajno niso za ljudi nezaželeni ali moteči. Res pa je, da je lahko tudi zaželen in nemoteč zvok cerkvenih zvonov, tako kot to velja za zvok drugih glasbil, škodljiv za zdravje ljudi, če njegova zvočna moč (glasnost) presega kritične vrednosti kratkotrajne obremenitve z emisijo zvoka. Za kritično vrednost kratkotrajne obremenitve, to je obremenitve, ki traja neprekinjeno manj kot tri ure, se šteje obremenitev z zvočno močjo 80 dB. Tako visoka obremenitev zvoka glasbil se običajno dosega ob prireditvah v zaprtih prostorih, če je zvok glasbil ojačen z zvočnimi napravami. Zvok cerkvenih zvonov praviloma obremenjuje okolje kratkotrajno, ker običajno zvonjenje traja nekaj minut, kritična obremenitev pa je presežena v bližini cerkva le izjemoma, pa še takrat gre to preseganje predvsem na račun slabega prostorskega planiranja, na podlagi katerega se je izvedla neprimerna umestitev stanovanjskih stavb ali drugih stavb z varovanimi prostori v bližino cerkvenega zvonika. Tudi na podlagi meritev se je izkazalo, da zvok cerkvenih zvonov običajno ne presega kritične vrednosti, določene za kratkotrajno obremenitev okolja s hrupom, in zato mu ne moremo pripisati škodljivih učinkov na zdravje ljudi. Zakaj zvonimo? Jutranjica ali dan zvoni: Skoraj istočasno z večernim zvonjenjem zasledimo običaj, da se je ob zori zvonilo Mariji v pozdrav in počeščenje. V civilnem življenju je bilo že zdavnaj poprej v navadi jutranje zvonjenje, ki je naznanjalo, da se mestna vrata odpro in da se zopet začenja življenje na ulici in trgu. Pri nas so nekoč zvonili dan ob 4.00 zjutraj. Tedaj je bilo to zvonjenje znamenje za uro, ker druge niso imeli. Najprej so zvonili brez presledka s srednjim zvonom, nato pa še z malim, ob nedeljah pa z velikim in srednjemalim. To zvonjenje je bilo podobno večernemu. Zvonjenje ob sedmih zjutraj: V času, ko je 1. 1713 razsajala kuga, je ljubljanska škofija ukazala, naj se vsak dan zvoni četrt ure z vsemi zvonovi zjutraj ob devetih in zvečer ob osmih. Verniki naj ta čas molijo 5 očenašev in zdravih Marij za odvrnitev te grozne šibe. Leto kasneje je bilo ukazano, naj se zvonjenje ob devetih prestavi na sedmo uro. Tako je ostalo vse do danes. Zvonjenje ob sedmih zjutraj je bilo torej uvedeno zaradi kuge. Danes bi temu zvonjenju lahko dodali nov pomen, saj nas uničujejo različne sodobne kuge, ki razkrajajo ne samo naše telo ampak tudi dušo! Opoldansko zvonjenje: Veliko pozneje kot večerno in jutranje zvonjenje je prišlo v navado opoldansko zvonjenje. Francozi si lastijo, da ima opoldansko zvonjenje začetek pri njih. Kralj Ludvik XI. (1461-1483) je vpeljal navado, da se opoldne zvoni kakor zvečer. Ni točno, da je prvi splošni ukaz za opoldansko zvonjenje po vsem svetu izdal papež Kalist III. (1455-1458) v zahvalo za sijajno zmago nad Turki pri Beogradu. Kalist III. tega zvonjenja ni ukazal kot zahvalo za zmago, ampak da se z molitvijo izprosi zmaga krščanstva. Tedaj naj se moli očenaš in trikrat zdrava Marija. Zaradi tega je opoldanski zvon dobil naziv 'turški zvon'. Večerno zvonjenje: Večerni zvon ima veliko moč za človeško dušo. Že pesnik Dante (+1321) opeva, kako se popotnika poloti domotožje, ko zasliši iz daljave večerni zvon, ki žaluje za umirajočim dnevom. Pravi začetnik večernega zvonjenja na čast Gospodovega oznanjenja je papež Gregor IX. (1227-1241). Ko so Turki spet osvojili svete kraje, je križarska vnema pojenjala. Zato so tudi ljudje začeli opuščati to pobožnost. Naročilo sv. Bonaventure iz 13. stoletja je lahko vsaj daljni povod in priprava k današnjemu večernemu angelskemu pozdravu, ki ima zelo verjetno svoj začetek v frančiškanskem redu in se je po njih prenesel tudi v vsakdanje življenje. Razen angelskega pozdrava se zvečer zvoni še z manjšim zvonom za verne duše. Ponekod zvoni zvečer tudi na čast sv. Florijanu, zavetniku proti požarom. Zvonjenje ob petkih: Praška sinoda (škofijski cerkveni zbor) 1. 1386 naroča, naj vsak petek zvoni v počastitev trpljenja Jezusovega. Ko se oglasi zvon, naj vsi prekinejo delo, tudi obed in naj kleče zmolijo pet očenašev v spomin na Jezusovo trpljenje. Papež Benedikt XIV je leta 1740 predpisal, da se v vseh stolnih in župnijskih cerkvah zvoni ob tretji uri popoldne v spomin Jezusovega trpljenja in smrti. V naše kraje je to zvonjenje vpeljala salzburška sinoda (1418).https://zupnija-breznica.rkc.si/index.php/content/display/171